Splošno o taijiquanu

Taijiquan (太極拳) (beri: taj či čuan) je starodavni kitajski način krepitve življenjske energije, pot modrosti in dolgoživosti, način usklajevanja uma in telesa in hkrati zelo učinkovita borilna veščina.

Nastala je pred mnogimi stoletji in je danes razširjena povsod po svetu. Čeprav obstajajo številne oblike in forme taijiquan-a (Chen, Yang 杨, Wu 吴, Wu 武, in Sun 孙), pa vse dobrodejno vplivajo na telesno in duševno počutje.

Taijiquan je “notranja” borilna veščina in za razliko od “zunanjih” borilnih veščin (npr.karate), pri katerih je poudarek na telesni moči, poudarja nenasilje, saj smo sami sebi tako “nasprotnik” kot “zaveznik” in gre predvsem za delo na sebi ter negovanje notranje energije.


“Kadar govorimo o taijiquanu, govorimo hkrati o zdravju, ravnovesju (med jin in jang) ter borilni veščini.”

Meditacija v gibanju, blagodejna za telo in duha

Taijiquan je torej notranja borilna veščina s katero zbiramo, negujemo in prečiščujemo življenjsko silo (qi), ki je pomembna za naše celostno zdravje in dobro počutje; je sistem vaj (forma), borilna veščina in obenem meditacija v gibanju.

Za razliko od številnih drugih športov in rekreativnih vaj, taijiquan ni telesno prezahteven, zato ne obremenjuje srca, temveč ga krepi. Z vadbo dosežemo stanje celovite telesne budnosti in zavedanja. Um in telo pripeljemo v stanje sproščene pozornosti in spontanega odzivanja ter spodbudimo in okrepimo pretok življenjske energije s čemer sprožimo zdravilne procese v telesu.


Taijiquan uravnoveša naše življenje na treh ravneh:
telesni, mentalni in duhovni, kar zagotavlja celostno zdravje.

Taijiquan učinkuje na dolgi rok.
Bolj ga vadiš, bolj deluje.
Je hvaležen prijatelj, ki ga lahko kadarkoli potegneš iz žepa in kamorkoli vzameš s seboj.
S knjige ali videa se ga ni mogoče naučiti, nekdo ga mora pokazati v živo.
In besede so pri tem odveč, potrebno je opazovati in ponavljati.
Zato se je zelo pomembno pravilno naučiti formo.
Samo tako lahko taijiquan doseže svoj maksimalen učinek.

Danes obstajajo številne znanstvene študije, ki potrjujejo njegove koristne učinke na:
telesno pripravljenost, mišično moč, ravnotežje in gibčnost, spomin in kognitivne sposobnosti, žleze z notranjim izločanjem, zvišanje odpornosti, uravnavanje srčnega utripa in krvnega tlaka, kapaciteto pljuč, zmanjševanje stresa, izboljšanje spanja, izboljšanje prebave, upočasnitev procesa staranja, s čemer vpliva na izboljšanje splošnega telesnega in duševnega počutja.

Nedavne raziskave so pokazale, da je primeren in izjemno učinkovit za ljudi z nevrološkimi težavami (kap, parkinsonova bolezen, možganske poškodbe, multipla skleroza, motnje pozornosti ipd.), revmatološkimi boleznimi (artritis, fibromialgija, ankilozirajoči spondilitis), z osteroporozo in bolečinami v spodnjem delu hrbta, za ljudi s srčno-žilnimi boleznimi in celo preventivno ali postoperativno pri raku dojke. Skratka, taijiquan v naše življenje prinaša notranje ravnovesje in mir, ki sta temelj dobrega telesnega in duševnega zdravja.

Splošne vplive taijiquana lahko na kratko povzamemo takole:
  • z usklajenimi gibi uravnava notranje telesne funkcije in krepi telesno
  • zgradbo (veča prožnost in moč mišic ter gibljivost sklepov),
  • deluje notranje in zunanje: krepi notranjo moč, življenjsko energijo (qi) in duha, ter mišice, kite, kosti in notranje organe,
  • preprečuje in zdravi bolezni,
  • pozitivno vpliva na duhovno rast,
  • redna vadba pripomore k dobremu fizičnemu in psihičnemu počutju,
  • zvišuje sposobnost telesnega in psihičnega ravnotežja,
  • izboljšuje sposobnost koncentracije,
  • hkrati pomirja in poživlja, utrjuje in sprošča.

Pri pravilni vadbi nima negativnih učinkov, vendar je za doseganje polne učinkovitosti potrebno vaditi redno in potrpežljivo. Vadba taijiquan je primerna za vse starosti, oba spola in različne fizične zmožnosti.

Gibi taijiquana so značilno mehki, zaokroženi, enakomerni in neprekinjeni.

Osnova taijiquana je bistvena in pomembna tako za popolne začetnike kot velemojstre, t.j. stoječa meditacija in navijanje svile, ki nam omogočata, da začutimo svoje telo, ga naučimo pravilne drže, prizemljenosti in predvsem prave sproščenosti, ki je eden izmed najpomembnejših vidikov učinkovite vadbe taijiquana.

Na naših tečajih se najprej učimo
  • stoječo meditacijo in 
  • spiralnega navijanja svile,
  • nato se lotimo forme in
  • kasneje še aplikacij (uporaba posameznih gibov v samoobrambi)
  • ter potiskanja rok (tuishou – vadba v paru).
  • Na napredni stopnji lahko vadimo tudi z orodji (pahljača, meč ipd.). V
  • se to pa zahteva določen čas, saj ne prinaša hitrih rešitev čez noč.
  • Treba ga je zavzeto in redno vaditi, če želimo občutiti njegove koristi.

Dandanes je Chen šola taijiquana priznana kot najstarejša šola taijiquana in kot predhodnica drugih šol. Najbolj znane šole, ki so se razvile iz Chen stila so Yang杨, Wu吴, Wu武, in Sun孙 šoli.

Chen stil taijiquana, ki ga je osnoval Chen Wangting v 17. stoletju, je bil vojak v cesarski vojski dinastije Ming. General Chen Wangting je kombiniral tedaj splošne borilne veščine s svojim znanjem teorije o meridianih ter teorijo o yin in yangu. S to kombinacijo je nastala ta posebna oblika borilne veščine.

Chenshi Taijiquan Lao Jia Yi Lu (forma 75) je ena od form (Taolu 套路) Chen šole taijiquana. Beseda Jia 架 (skrajšano od Jiazi 架子, ki se lahko prevede kot struktura, okvir) v kitajskih borilnih veščinah označuje osnovno vajo nekega stila. Lahko rečemo, da je Lao Jia Yi Lu 老架一路 prednik ostalih večjih taijiquan šol (kot na primer Yang in Wu).

Značilnost gibov
  • Gibi Lao Jia Yi Lu so veliki ter široki in dolgi ter vsebujejo več mehkobe in manj trdote. Vsebujejo vse značilnosti Chen taijiquana kot npr. chan si jing, fa jing, hkrati pa so manj kompleksni od ostalih form (npr. xin jia, xiao jia, er lu).
  • Chan si jing je spiralno navijanje svile, ki izvira iz qija v pasnem predelu ali dantianu, zato morajo vsi gibi izhajati iz pasu. Fa jin so izbruhi energije, ki spremljajo udarce.

Forma 75 je zelo pomembna vaja v Chen šoli in se jo zaradi tega ponavadi uči pred drugimi formami Chen šole.

V našem združenju imamo z vadbo qigonga in taijiquan-a več kot 30 let izkušenj in sodelujemo z največjim trenutno živečim velemojstrom Chen sloga taijiquan-a Chen Xiaowang-om, ki pripada 19. generaciji mojstrov iz družine Chen.

Yang Family taijiquan se razvija že več kot 200 let. Začetnik Yang Family taijiquan- a je Yang Luchan, ki je bil učenec Chen Changxing-a. Slednji je imel izredno malo učencev, ki ne bi pripadali družini Chen, in ker je bil Yang učenec od zunaj, so ga obravnavali slabše kot druge, vendar je ostal in vztrajal v urjenju in se na skrivaj učil borilnih tehnik. Chen Changxing je kmalu odkril njegov talent in ga začel poučevati enakovredno ostalim. Ko je Yang Luchan končal svoj uk, se je vrnil v svoj rojstni kraj in nekaj časa poučeval taijiquan, kasneje pa je učil tudi na cesarskem dvoru. Ker je bila njegova umetnost tako velika, da ga nihče ni mogel premagati, je dobil tudi vzdevek “Nepremagljivi Yang”.

Tradicionano Yang family formo 103, ki jo danes vadimo po vsem svetu, pa je standardiziral Yang Chengfu, ki pripada tretji generaciji mojstrov Yang Family Taijiquana.

Za ta slog taijiquana so značilni široki in odprti gibi, ki so enakomerni in tekoči ter nežni in elegantni, zato velja za enega izmed najbolj priljubljenih in priznanih slogov taijiquana v današnji družbi. Forma je dolga, zato potebujemo vsaj dve leti, da se jo v celoti naučimo.

Yang Chengfu je bil je prvi mojster, ki je bil pripravljen deliti družinske skrivnosti taijiquana z javnostjo, zaradi svojega prijetnega značaja pa je imel tudi številne učence. Njegovo tradicijo danes nadaljuje in širi velemojster Yang Jun, ki nas pogosto obišče tudi v Sloveniji, saj smo pridruženi člani International Yang Family taijiquana.

Čudovita gora Wudang je največje daoistično središče na svetu. Razteza se na 321 kvadratnih kilometrih z 72 vrhovi, posuta je z desetinami arhitekturnih mojstrovin (svetišča in templji), številnimi jezeri, rekami in gozdovi, v katerih se je ohranilo več kot šesto znanih zdravilnih zelišč.

Daoizem, ki je neposredno povezan z gorovjem Wudang, je starodavna kitajska filozofija, ki človeka uči živeti mirno, prefinjeno življenje v harmoniji z naravo. Pred stoletji se je daoistična filozofija (npr. teorija jin in jang), prenesla tudi v borilne veščine, ki so jih vadili menihi in nune v samostanih na gorovju Wudang, in tako je nastala notranja borilna veščina (kitajsko ime), ki jo danes imenujemo Taijiquan (Tai Chi Chuan).

Legenda pripoveduje, da je v 14. stoletju daoistični menih Zhang San Feng, ki je živel na gori Wudang, opazoval spopad med kačo in žerjavom in na podlagi videnega zasnoval veščino, ki se danes imenuje taijiquan.

Wudang Taijiquan močno poudarja povezanost notranje energije, diha in zavesti v eno celoto. Med vadbo moramo upoštevati osem pomembnih meril in biti lahkotni, umirjeni, gibi naj bodo zakroženi in tekoči, biti moramo voljni, prilagodljivi (na spremembe), neomajni in natančni. Najboljši nasvet za vadbo se glasi: bodite sproščeni, natančni, vedno v pripravljenosti, urni in hitri.

Za Wudang Taijiquan veljajo posebna načela. Vadeči mora biti v sebi trden in močan, njegovi gibi pa morajo biti zaokroženi in tekoči. Biti mora pripravljen na tako hitre udarce, da jih nasprotnik ne utegne niti opaziti. Gibanje je podobno valovom na reki Jangce, ki eden za drugim tečejo proti oceanu in se nikoli ne ustavijo.

Forma 24 in 10 sta poenostavljeni in predvsem, po svetu najbolj razširjeni in priljubljeni formi taijiquana, ki izvirata iz tradicionalenga Yang stila taijiquana.

V naši šoli se poleg forme 10 in 24, učimo tudi standardizirano formo 42, 40, ter formo: 8 tehnik 5 korakov

Potiskanje rok je vadba s partnerjem, s katero razvijamo sposobnost poslušanja (ting jing), saj skušamo začutiti partnerjevo namero in oceniti kam se bo premaknil in usmeril svojo moč. V tem pogledu je potiskanje rok nekakšen dogovor med partnerjema, ki med vadbo spoznavata borilne vidike taijiquana: v varnem okolju se namreč učimo kako ustvariti, usmerjati in prenašati silo (moč) na drugega in seveda obratno, kako izničiti silo napadalca.

Pahljača ni samo čudovit okras ali pripomoček s katerim se v poletni vročini hladimo. V Aziji in tudi na zahodu je prisotna že dolga stoletja, uporablja pa se za različne namene. Z razvojem borilnih veščin in samoobrambe pa je na Kitajskem veljala za eno izmed smrtonosnih orožij, saj je vsebovala ostra rezila, ki nasprotniku niso prizanesla. Vendar brez skrbi, vaja, ki jo naučimo v naši šoli, je tako elegantna in nežna, da poboža dušo, pahljače pa so brez brez ostrih rezil. 🙂

Veščina mečevanja se je razvijala več 1.000 let in predstavlja visoko raven razvoja kulture človeka. Vadba z mečem krepi zdravje in notranjo držo. Vadeči namreč razvija vzdržljivost, vztrajnost in ponižnost. Z redno vadbo, si človek okrepi samozavest, samospoštovanje in notranjo moč.

Vaja je izjemno lepa, močna in ne preveč zapletena. Ko enkrat usvojite njene bistvene elemente, se lahko poglobite v bolj subtilne vidike vodenja meča in notranje energije. Zgrajene osnove taijiquan so bistvene, preden poprimemo za meč.

Načela vadbe ostajajo enaka kot pri vadbi taijiquana s prostimi rokami, gibanje je sproščeno, um pa osredotočen, da lahko qi neovirano teče v smeri gibanja.

Taiji vaja z mečem krepi telo, izostri um in povzdigne duha.

Kratka Chen forma v paru

Posebna kratka forma Chen sloga taijiquana, ki se izvaja solo in v paru je odlična osnova za nadaljnje učenje in vadbo Chen sloga taijiquana.

Legenda pripoveduje, da je v 14. stoletju daoistični menih Zhang San Feng, ki je živel na gori Wudang, opazoval spopad med kačo in žerjavom in na podlagi videnega zasnoval veščino, ki se danes imenuje taijiquan.

Manj poetično razpoložena razlaga pa je, da se je z leti vanj nabiralo vsega po malo. Začelo se je z borilnimi veščinami, katerih dediščina se je z leti plemenitila in dopolnjevala s tradicionalno kitajsko medicino, filozofijo, občutenjem narave in ostalimi blagodejnimi ter bolj ali manj znanimi in ohranjenimi domisleki nastalimi v pet tisoč letih nepretrgane kulture. Obstaja mnogo različnih oblik taijiquana, a namen je vsem enak – dobro počutje.

Seznam form (video)


Wudang slog taijiquan

Standardizirane forme taijiquana:

“Končajmo besede. Kajti govoriti o taijiquanu je kot bi opisoval glasbo – ne zadene bistva. Taiji je treba gibati. Poglejte, kako veter mehko giblje šumeča drevesa…”