Kontakt: +386 41 446 488 ali info@taiji.si

Kako naj vam prodamo modrino neba?

Kako naj vam prodamo modrino neba?

KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA?

Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili? Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva.

Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka. Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki nam je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar iz Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva.

Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše, sestre. Zato morate rekam izkazovati dobroto, kakršno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Svojim otrokom jemlje zemljo in ni mu mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke – prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina ali bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje. Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega.

Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zabolijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo brstenje listja ali dreget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti.

Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga ali nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem… Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji izdih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja. Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje.

Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo samo, da bi preživeli. Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Karkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka.

Na svetu je vse povezano. Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo.

Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Vse je zvezano med sabo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vemo zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate tudi njega imeti v lasti, tako kot se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika.

Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena. Le onečejajte si posteljo in neke noči se boste zadušili v lastnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna. Ne razumemo, čemu pobijajo bivole, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami.

Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.

Poglavar Seattle (1854) na zahtevo, naj prodajo zemljo in odidejo v rezervat. Pleme Skvomiš je živelo ob Tihem oceanu, kjer je danes mesto, ki je dobilo ime po njihovem slavnem, do belih priseljencev vseskozi prijateljsko razpoloženem poglavarju.

(Burgar, F. & M. K. Burgar, 1990: Kako naj vam podarimo modrino neba?, samozaložba F. Burgar, Ljubljana)

Dolgoletno raziskovanje ter veselje in ljubezen do modrosti vzhoda (od Indije do Kitajske), predvsem do meditacijskih praks in gibalnih veščin qigonga, taijiquana ter zdravega načina življenja in prehranjevanja, z največjim veseljem in zavzetostjo deli z drugimi. Modrost in veščine daljnjega vzhoda kot so meditacija, taijiquan in qigong, predstavljajo idelano združitev zunanjega in notranjega (duhovnega) ter gibanja in mirovanja v enem.